Obisk olimpijskih iger ali kako srečati del kraljeve družine

16.08.2012

Olimpijske igre v Londonu so bile eden največjih športnih dogodkov tega leta, poleg evropskega prvenstva v nogometu zagotovo najpomembnejši. Slovenska olimpijska ekipa se je iz britanske prestolnice vrnila s štirimi kolajnami in s kopico izvrstnih ali vsaj dobrih rezultatov, ki so jih dosegli slovenski reprezentanti. Bližina Londona je premamila številne slovenske športne navdušence, tudi mene, ki so si želeli ta športni spektakel ogledati v živo.

www.ninajelenc.com

www.ninajelenc.com

Zaradi povezanosti s kajakaštvom je bila logična izbira ogled slalomske preizkušnje v Lee Valleyju, kjer so zaradi olimpijskih iger zgradili povsem nov kajakaški center z izjemno atraktivno progo, po mojem mnenju eno najbolj zanimivih na svetu. Kajakaška olimpijska preizkušnja je bila zanimiva, na trenutke zelo dramatična, po kajakaškem finalu pa za Slovence tudi polna solza. A v športu je žal tako, da na stopničke za zmagovalce stopijo tisti, ki so v danem trenutku najbolj zbrani in najbolje pripravljeni, za vse ostale pa ostaja nova priložnost. Slovenski kajakaši so kljub najvišjim ciljem na koncu dosegli dober ekipni uspeh, čeprav so si prav gotovo vsi, tako oni kot strokovno vodstvo in navijači, želeli še več. Šesto mesto kajakaša Petra Kauzerja, osmi mesti kanuista Benjamina Savška in dvojca Luka Božič-Sašo Taljat ter 13. mesto kajakašice Eve Terčelj so v tako močni konkurenci, kjer so lahko nastopili le najboljši tekmovalci iz posamezne države (samo 22 kajakašev in kajakašic, 17 kanuistov in 14 dvojcev), dobri rezultati – žal je manjkala le pika na i. Prav vsi, ki so se uvrstili v finale so bili na rezultate v preteklosti namreč spodobni vsaj osvojiti kakšno izmed kolajn, če ne celo zmagati.

Neverjetno vzdušje na kajakaških tekmovanjih

www.ninajelenc.com
www.ninajelenc.com

Kajakaška tekmovanja so bila v prvih dneh OI med najbolj obiskanimi olimpijskimi tekmami, saj so bila vsa mesta praktično zasedena že v kvalifikacijah, povsem polne tribune pa so bile v treh dneh polfinalnih in finalnih preizkušenj. Zaradi poostrenih varnostnih pregledov pred vstopom na prizorišče pa so se vile zelo dolge vrste obiskovalcev. Večina se jih je v Cheshunt, kjer je proga, iz Londona pripeljala z vlakom. Od železniške postaje do vstopa na prizorišče je bil približno 20 minuten sprehod, tako da so se že več kot dve uri pred začetkom tekmovanja po poti od postaje do proge vile dolge vrste kajakaških navdušencev, pa tudi tistih, ki slaloma na divjih vodah pred obiskom olimpijske tekme sploh niso poznali. Varnostni ukrepi so bili podobni tistim na letališčih, saj si moral skozi detektor kovin, pa tudi vnos tekočin ni bil dovoljen, oziroma si lahko na tekmovališče prinesel le npr. 10 dcl pijače. Za tiste, ki so prinesli svoje plastenke, je bilo poskrbljeno, saj so si lahko stekleničke zastonj napolnili z vodo. Kontrolo na vhodnih točkah so izvajali vojaki, saj ni bilo dovolj drugega varnostnega osebja, a to ni prav nič motilo, saj so bili izjemno prijazni.

www.ninajelenc.com
www.ninajelenc.com

Kajakaško tekmovališče je sprejelo 12 tisoč gledalcev, ki so napolnili tribune do zadnjega kotička praktično vsak dan slalomskih tekmovanj. To je prineslo vzdušje, kakršnega na kajakaških tekmovanjih nismo vajeni. Glasno vzpodbujanje vseh tekmovalcev in ponorele tribune ob nastopih domačih slalomistov so poskrbeli za neponovljivo doživetje. Svoje so dodali še tekmovalci, ki so se merili na nepredvidljivih brzicah in spektakel je bil tu. Tako dobrih in napetih kajakaških final v prav vseh štirih kategorijah že dolgo ne pomnim. Prvi finalni dan, ko so se za naslove olimpijskih prvakov pomerili kanuisti, je za pravi delirij s svojo finalno vožnjo najprej poskrbel Slovak in petkratni nosilec olimpijskih kolajn (v zbirki ima dve zlati, dve srebrni in bronasto odličje) Michal Martikan, ki je s progo opravil fantastično in postavil zelo dober čas, ki je obetal celo nov naslov olimpijskega prvaka. A za njim se je na brzice podal njegov največji rival zadnjih 12 let – Francoz Tony Estanguet in s progo opravil še bolje ter si priveslal tretjo zlato olimpijsko kolajno. Ko pa je skozi cilj priveslal še zadnji na startu, Nemec Sideris Tasiadis, in zasedel drugo mesto, je bilo jasno, da je bilo to eno najbolj razburljivih final v zadnjih letih. Podobno je bilo tudi v finalih kajakašev, kajakašic in dvojcev, ki so poskrbeli za nepozabne kajakaške momente.

www.ninajelenc.com

www.ninajelenc.com

Obisk olimpijske vasi

Še večje doživetje kot obisk kakšne tekme v okviru olimpijskih iger, pa je obisk olimpijske vasi, ki sicer ni dan vsem obiskovalcem iger. Za vstop v olimpijsko vas namreč potrebuješ posebno dovolilnico, ki jih izdajajo v omejenih količinah, za družinske člane ali bližnje prijatelje tistih, ki v času OI bivajo v olimpijski vasi. Ker sem imela možnost obiska vasi, te priložnosti seveda nisem želela izpustiti iz rok. Vhod v olimpijsko vas je zelo varovan, saj je bila prva kontrolna točka že pri postaji podzemne železnice oziroma železniški postaji Straftord, kjer so zgradili tudi enega izmed največjih nakupovalnih središč. Skozi to kontrolno točko te spustijo le v spremstvu akreditirane osebe, nato pa sledi še kratek sprehod do dejanskega vhoda v olimpijsko vas, kjer najprej preverijo, ali si na seznamu oseb, ki tisti dan lahko obiščejo vas, nato pa sledijo precej strožji varnostni ukrepi in kontrole. Te so tako kot na tekmovališčih podobne tistim na letališčih, kontroli pa so podvrženi vsi, tako akreditirani tekmovalci in spremljevalno osebje, kot drugi obiskovalci vasi. Po sprehodu skozi detektor kovin in rentgenskemu pregledu torb sledi novo preverjanje seznama oseb, ki tisti dan lahko obiščejo vas, nato sledi predaja potnega lista, v zameno pa dobiš dnevno dovolilnico, ki velja le do 21. ure. Ob izhodu iz vasi ti nato vrnejo potni list, dovolilnico pa vzamejo ali pa prečrtajo zapis na njej, tako da ni več veljavna, ostane pa ti lahko kot spomin. Ko se končno prebiješ skozi vsa varnostna sita, se po vasi neomejeno gibaš praktično povsod, edini pogoj je, da si v spremstvu akreditirane osebe, posebej pa je treba plačati obisk jedilnice, kar sem izpustila in si velikansko restavracijo z najrazličnejšimi svetovnimi kuhinjami ogledala le za nekaj sekund, stoječ pri vhodu v jedilnico.

Olimpijska vas je pravo mestece v mestu. Takoj po varnostnih kontrolah je pošta, internetna kavarna, pa trgovina s spominki, lokal z biljard mizami in mizami za ročni nogomet, igricami Nintendo Wii … Med stolpnicami, kjer so prebivale reprezentance je veliko parkov in zelenih površin, poleg glavne in največje jedilnice je na voljo še zunanji lokal, nekakšen piknik prostor, kjer so tekmovalci in spremljevalci lahko uživali v hrani z žara, športnikom je na voljo tudi velik fitnes center.

Manjše reprezentance so si delile bloke, nekatere večje pa so kar same zasedle vse prostore. Tekmovalci in spremljevalci so bivali v apartmajih, ki so bili povsem opremljeni. Edina težava, nad katero so se pritoževali začasni stanovalci, je bila nekoliko površna gradnja in napeljava, saj se je nemalokrat zgodilo, da je kje kaj začelo puščati ali pa je zmanjkovalo elektrike. Vodovodarji in električarji so bili tako skoraj stalni gostje v olimpijski vasi.

www.ninajelenc.com
www.ninajelenc.com

Pred obiskom olimpijske vasi sem upala, da bom naletela na kakšnega svetovno znanega športnika, a se to žal ni zgodilo, saj sem naletela le na francoskega judoista, kasnejšega prvaka, Teddyja Rinerja, v nakupovalnem centru pa sem prepoznala srbsko strelko Jasno Šekarić, sicer dobitnico kar petih olimpijskih kolajn. A sem kmalu ‘prebolela’, da nisem videla kakšnih znanih sprinterjev, plavalcev, košarkarjev ali francoskih rokometašev, saj so bili ravno tisti dan na obisku v vasi tudi princa William in Harry ter Kate. Ti so ob presenetljivo skromnem spremstvu varnostnikov in policistov šli kakšen meter in pol mimo mene, kar mi je ponudilo izvrstno priložnost za nekaj fotografij. Če nisem nikogar iz kraljeve družine videla ob predhodnih obiskih Londona, ko sem si ogledovala tudi Buckinghamsko palačo, sem tokrat kar precej nadoknadila, saj verjetno večina navdušencev nad britansko kraljevo družino nikoli ni imela priložnosti videti članov kraljeve družine s takšne neposredne bližine. Očitno je bil kar dober dan za obisk vasi :) .

www.ninajelenc.com
www.ninajelenc.com

Iz olimpijske vasi je bil zelo dober razgled tudi na olimpijski park, kjer je bila zbrana večina olimpijskih prizorišč. Vsak dan so z železniške postaje Stratford v olimpijski park romale množice ljudi, in hitenje na olimpijska prizorišča je spominjalo na pravo reko ljudi, med njimi pa so postavali zbiratelji značk in rabljenih olimpijskih vstopnic. V večernih urah je bila v Stratfordu res nepopisna gneča, zato so ob izhodu s postaje prostovoljci prijazno usmerjali ljudi v pravo smer, jim svetovali ter preko megafona sporočali režim gibanja, saj so morali zaradi velikanskega števila ljudi tokova usmerjati levo in desno. V nasprotnem primeru bi na železniški postaji, v nakupovalnem središču in bližini olimpijskega parka prišlo do pravega kaosa.

Če je bila v nakupovalnem središču ob olimpijski vasi gneča(ljudi so pozivali naj vstopajo na levo stran hodnika s trgovinami, izstopajo pa na desni, in da naj hodijo s tokom in se ne ustavljajo na sredi poti), tega ne bi mogla trditi za center Londona. Sprehod po glavnih nakupovalnih ulicah, Oxford in Regent Streetu, ni bil prav nič drugačen kot bi bil izven termina OI. Gneča je bila namreč prav takšna, kot bi center Londona obiskali jeseni ali spomladi. Edina razlika je bila ta, da so bile nekatere ulice v centru zaprte za promet, predvsem tiste v okolici prizorišča za odbojko na mivki, ki je bilo v centru.

www.ninajelenc.com
www.ninajelenc.com

Obisk olimpijskih iger je fantastično doživetje. Vzdušje na tekmovališčih ter prijaznost prostovoljcev in ostalih, ki so priskočili na pomoč obiskovalcem iger, si zaslužita visoko oceno in pohvale, po drugi strani pa olimpijske igre prinašajo še druge, nekoliko manj prijetne plati, na katere si pred potovanjem sicer pripravljen, a ko se z njimi soočiš vseeno ni najbolj prijetno. Tu mislim predvsem na nepopisno gnečo, ki neizogibno zaznamuje okolico olimpijskih prizorišč, čeprav so se angleški organizatorji trudili, da bi stvari potekale čim bolj nemoteno in kar najhitreje mogoče. Druga manj prijetna stran obiska londonskih OI pa je bilo vreme. Slalomske preizkušnje je namreč zaznamovalo tipično angleško vreme, ki je bilo v tednu mojega obiska še posebej muhasto, saj so en teden prej imeli visoke temperature in sončno vreme, pa tudi en teden kasneje ni bilo tako nepredvidljivo. V petnajstih minutah smo obiskovalci slalomske tekme namreč doživeli skoraj vse možne vremenske pojave. Najprej je pripekalo sonce, nato pa se je iznenada pooblačilo in je začelo deževati. Nepredvidljivo vreme je na svoji koži občutil tudi Peter Kauzer, ki je v kvalifikacijah startal zadnji in bil edini, ki je nastopil v pravi nevihti. Tekmovalec, ki je startal pred njim, je ravno priveslal v cilj, ko se je nad kajakaško progo razbesnela nevihta in obiskovalce, tudi mene (čeprav sem imela pelerino) namočila do kosti. Še slabše kot gledalcem pa se je godilo novinarjem, saj organizatorji niso poskrbeli za pokritje novinarske tribune in delovnega mesta, ampak so bili tudi predstavniki sedme sile, tako kot gledalci, na odprtem prostoru. Prireditelji so sicer hiteli pokrivati elektronske naprave, a novinarji so konec tekme tako kot ostali pričakali povsem premočeni.

Več fotografij si lahko ogledate na: www.ninajelenc.com

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Kajak, Olimpijske igre, Peter Kauzer, Potovanje, Šport. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter