Mirjana: “Življenje je skodelica kave”

16.03.2010

15. marec 2010; MGL; Drama o Mirjani in tistih okrog nje (Drama o Mirjani i ovima oko nje); režija: Dušan Jovanovič; Igrajo: Judita Zidar, Alja Kapun, Stannia Boninsegna, Janez Starina, Mirjam Korbar Žlajpah, Milan Štefe, Jette Ostan Vejrup in Rok Kunaver.

Pred ogledom Drame o Mirjani in tistih okrog nje mladega hrvaškega dramatika Ivorja Martinića sem si ogledala fotografije predstave, kar me – moram priznati – posledično ni navdajalo s pretiranim optimizmom in visokimi pričakovanji. A včasih se zdi, da so nizka pričakovanja še boljša, saj lahko doživiš prijetno presenečenje in dvorano ob koncu kljub vsemu zapustiš zadovoljen.

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

V ospredju relativno sveže drame (iz leta 2007) je Mirjana, ločenka srednjih let, z najstniško hčerjo in precej odtujeno materjo. Naslovna junakinja drame, ki jo je režiral Dušan Jovanović, nadvse uživa v dobri skodelici kave in kajenju. Od tu izvira tudi njeno prepričanje, da je življenje skodelica kave. Interpretacija tega mota je prepuščena posamezniku, saj je za nekoga lahko sladka, za drugega grenka, za tretjega minljiva in tako naprej. Trem protagonistkam na odru družbo delajo Mirjanin bivši mož, direktor podjetja, kjer je Mirjana zaposlena, direktorjeva žena, s samomorom obsedena soseda ter mladi povzpetnik. Vse dogajanje se odvije v dveh dneh, v katerih lahko spoznamo povsem vsakdanje situacije, ki bi jih lahko doživel vsakdo (družinski, partnerski, sosedski odnosi …). Drama predstavlja omejene medosebne odnose, razkorak med generacijami in tudi socialni prepad med posameznimi osebami. Partnerski odnosi so omejeni predvsem na konverzacijo, ni pa poglabljanja v človekovo notranjost. Osebe se pogovarjajo in poslušajo, vendar se ne slišijo. Lep primer tega je zakonski par, kjer mož niti ne ve dobro, kdaj ima žena rojstni dan, kaj šele, katera je njena najljubša barva. Podobno odtujen odnos imata tudi Mirjana in njena mati, kar kaže na precej disfunkcionalno družino. Šele ob snidenju, ki smo mu priča, razkrijeta nekaj svojih misli. Mama tako Mirjani pove, da jo je bilo sram, ker je bila tako grd otrok, na drugi strani pa tudi Mirjana materi očita premajhno pozornost. Vse pa le ni tako črno, saj vsake toliko melanholijo razbijajo ironični vložki, ki poskrbijo za nekaj smeha.

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

Poleg režije se je Dušan Jovanović spoprijel tudi s sceno. Ta je bila precej preprosta, vseskozi pa so jo preurejali kar igralci sami. Na odru smo tako lahko videli mizo, nekaj stolov in posteljo (ki je bila tako prašna, da se je ob vsakem dotiku blazin dvignil velik oblak prahu). Stalno mesto na odru je zasedal le velikanski ekran, ki je služil kot odsevna površina ali pa so nanj projicirali računalniške zapiske samomorilne Mirjanine sosede, fotografije oblakov, lune, videospot ter oglase. Ti so bili tematsko povezani z dogajanjem na odru, vendar pa je zadnja stvar, ki jo želim gledati v gledališču blok oglasov za čistila, ki se jim je že na televiziji mogoče izogniti le tako, da je ne gledaš. Druga nadležna stvar poleg oglasov pa so bile maske, ki so bile precej groteskne. Nosili so jih vsi igralci ter imeli na obrazu popačene in nenaravne izraze. Grozljive maske so verjetno simbolizirale odtujenost, vendar pa so bile še vseeno precej moteče in se je bilo nanje težko navaditi.

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

Vir: www.mgl.si / Foto: Tone Stojko

Judita Zidar se je odlično vživela v vlogo nekako resignirane Mirjane in s precejšnjo lahkotnostjo prehajala iz monologov v dialoge s soigralci. Vlogo najstnice pred katero je še celo življenje, je dobro odigrala Alja Kapun. Upodobila je dekle, ki neprestano sanjari o pevski karieri, si želi bogatejših staršev in življenja v Ameriki, kar pa je na trenutke delovalo že prav patetično. Osebno me je najbolj navdušila Stannia Boninsegna, v vlogi karikirane babice. Brez dvoma je tokrat najbolj nadležna vloga pripadla Milanu Štefetu. Ta je odlično odigral vase zagledanega direktorja in ženi nezvestega moža. Tako nepozoren mož, kakršen je v tej drami Štefe v vlogi Jakoba, bi bil verjetno prava nočna mora vsake soproge. Vloga slednje je pripadla Jette Ostan Vejrup, ki je prav tako odlično upodobila žensko, ki bi s svojo poslušnostjo moža in vdanostjo v situacijo ob živce spravila marsikatero feministko. Za humorne elemente v drami je poskrbela Mirjam Korbar Žlajpah v vlogi samomorilske sosede Grozdane, igralsko zasedbo pa sta lepo dopolnila tudi Janez Starina v vlogi bivšega moža in Rok Kunaver kot v uspeh zagledani povzpetnik.

Kaj torej zapisati ob koncu? Drama o Mirjani in tistih okrog nje je v določenih delih izjemno zanimiva in tudi humorna, spet v drugih segmentih pa malo manj navdušujoča (npr. nošenje mask) in bizarna (Štefetovo kruljenje v luno). Predstava sicer je vredna ogleda, morda ne za tiste, ki so jim bližje predvsem komedije, težko pa bi jo označila za presežek. V zadnjih osmih sezonah, kolikor dolgo že imam abonma v MGL-ju, sem namreč videla veliko boljših predstav, a je ob tem treba priznati, da tudi slabše.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Gledališče, Kritika, MGL. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter