On je … on je … SINKO!

1.03.2010

28. februar 2010; ŠKUC (gostovanje v Mini Teatru); Sinko; režija: Alen Jelen; Igrajo: Milan Štefe, Vesna Jevnikar, Rok Matek in Gorazd Logar.

Družinska drama Sinko islandskega dramatika, dramaturga in novinarja Hávarja Sigurjónssona je domačo premiero doživela januarja 2003, slovenske odre pa ugledala šest let kasneje. V sodelovanju gledališč Glej in Škuc je slovenskim ljubiteljem odrskih desk sodobno družinsko dramo, ki v ospredje postavlja težave s sprejemanjem ljudi, takšnih kakršni so, približal režiser Alen Jelen.

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

V slabi uri so gledalci priča nizu prepletenih dialogov iz družinskega življenja. Zgodba se vrti okoli očetovskega nesprejemanja oziroma nerazumevanja sinove spolne usmerjenosti in otopelosti zakoncev, ki sploh ne znata več komunicirati drug z drugim. Igra o ljubezni odkriva, kaj vse lahko posameznik izgubi, če se ne more sprijazniti z dejstvom, da vsi ne moremo ustrezati vnaprej določenim predstavam. Čeprav je v ospredju gejevska tematika, ki opozarja na obremenjenost s predsodki in stereotipi, pa lahko idejo igre gledamo tudi širše, ne glede na spolno usmerjenost. Morda prav tabuizirana tematika gledalce sili k razmisleku. V primeru prikaza podobnih vprašanj in dilem pri heteroseksualnem paru bi lahko enostavno prezrli težave s sprejemanjem drugačnih ter predvsem vprašanja zvestobe samemu sebi (ali živiš po pričakovanjih drugih ali dejansko slediš svojim notranjim vzgibom).

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

Na malem odru Mini teatra sta ob preprosti sceni do izraza prišli odlična upodobitev vseh zapletenih likov in izvrstno prepletanje dialogov. Ti so nakazovali različna časovna obdobja in prostore, ki so vodili do razumevanja konfliktnih razmerij in notranjih moralnih bojev. Če na igro pogledamo nekoliko strukturalisitčno, lahko najdemo kar nekaj binarnih opozicij (preteklost/sedanjost, heteroseksualnost/homoseksualnost, živ/mrtev …), ki dajejo končni pomen. Čeprav je šlo v osnovi za dramo, pa je bila ta obogatena s kar nekaj zabavnimi elementi in besednimi igrami, ki so poskrbele za precej smeha. Na ženino trditev, da se je sin razkril, tako Petur odgovori, da se ni imel kaj razkrivati, saj ni bil nikoli zakrit …

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

Vir: www.skuc.si / Foto: Peter Koštrun

Režiser Alen Jelen je izbral odlično igralsko ekipo, ki je predstavila značajsko izdelane like. Tokrat je v ospredju nedvomno Milan Štefe,  ki je odigral eno najboljših vlog v zadnjih letih (pa čeprav je le petnajst minut pred pričetkom predstave v foajeju precej raztreseno iskal tekst). V vlogi očeta Peturja je odlično zajel vso kompleksnost lika, ki niha med konzervativnimi pogledi na obliko tradicionalne družine, na drugi strani pa kaže vse večjo osamljenost, odtujitev, nezmožnost komunikacije s svojo ženo ter prebujajoča se zavedanja o homoseksualnih impulzih. Njegovo soprogo je upodobila Vesna Jevnikar, ki je bila z materinsko toplino, razumevanjem ter zmožnostjo premostitve dejstva, da je sin gej, prava antiteza Peturja. Vloga razdvojenega sina je pripadla Roku Matku, ki se je dobro znašel v vlogi sinka, razdvojenega med pričakovanji očeta in ljubimcem. Tega je kot izkušenega in neobremenjenega s tem, kaj si mislijo drugi, predstavil Gorazd Logar.

Predstava je imela ravno pravšnjo mero humorja in dramatičnosti, tako da v sebi nosi potencial za večkratni ogled.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Gledališče, Kritika. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter