Broadwayjska uspešnica na ljubljanskem odru

13.01.2010

11. januar 2010, MGL; Pomladno prebujenje (Spring Awakening); režija: Sebastijan Horvat; igrajo: Iva Kranjc, Klemen Slakonja, Jurij Drevenšek, Viktorija Bencik, Ana Dolinar, Nika Rozman, Laura Zafred, Matej Puc, Jaka Lah, Gregor Gruden, Domen Valič, Boris Ostan in Judita Zidar.

Mestno gledališče ljubljansko je občinstvu tudi v tej sezoni ponudilo mjuzikel. Pomladno prebujenje, četrti mjuzikel na ljubljanskem odru, je nastal po predlogi »otroške tragedije« Franka Wedekinda iz leta 1891. Prvič  so ga izvedli v ZDA leta 2006, kjer je kmalu postal uspešnica na Broadwayju, navdušil pa je tudi strokovnjake. Leta 2007 je bil Spring Awakening – kakršno je izvirno ime mjuzikla – nominiran za enajst Tonyjev, prejel jih je osem, med drugim tudi za najboljši mjuzikel. Prve tri glasbene uspešnice v MGL-ju so nastale pod taktirko češkega režiserja Stanislava Moše, tokrat pa se je z izzivom spoprijel Sebastijan Horvat, ki je že leta 1994 Pomladno prebujenje predstavil v dramski obliki. Za glasbeno vodstvo je poskrbel Drago Ivanuša.

www.mgl.si

Vir: www.mgl.si / Foto: Barbara Čeferin

Tokratni mjuzikel je povsem drugačen od lanskoletne uspešnice Sugar – Nekateri so za vroče. Če je Sugar poskrbel za praktično neprestan smeh, je tematika Pomladnega prebujenja vse prej kot običajna za mjuzikle. V središču dogajanja so mladostniki Wendla (Iva Kranjc), Moritz (Jurij Drevenšek) in Melchior (Klemen Slakonja), ki se ob koncu 19. stoletja skupaj s svojimi vrstniki spopadajo z vprašanji odraščanja, spolnosti ipd., pomoči in odgovorov pa ne morejo najti pri svojih zelo konzervativnih starših (še najbolj liberalna je Melchiorjeva mama). Nakopičena vprašanja in tegobe jih vodijo v pogubo, saj se morajo med drugim soočiti s samomorom in splavom, ki sta zelo kompleksna problema, njuno težino pa nekoliko omili forma mjuzikla. Vse sicer ni tako črno, saj je precej humornih in ironičnih vložkov, ki so občinstvo spravili v smeh.

www.mgl.si

Vir: www.mgl.si / Foto: Barbara Čeferin

Scena je bila precej minimalistična: nekaj stolov, šolske omarice, nekoliko dvignjen oder, na katerem je bil lepo viden orkester ter televizijski zasloni in platno, na katerega je bil projeciran film, je bilo vse, kar je občinstvo lahko videlo. Minimalizem je bil kar primeren, saj je tako bolj do izraza prišel živi orkester. Na tem mestu moram omeniti eno najbolj domiselnih potez celotne predstave. Ko je Boris Ostan v vlogi učitelja pisal na imaginarno šolsko tablo (pisanje po zraku, usmerjeno proti občinstvu), so namreč glasbeniki poskrbeli za ustrezno zvočno spremljavo: škripanje krede ob dotiku s tablo. Pohvaliti pa moram tudi celotno igralsko zasedbo (tokrat je bila večinoma mlada), saj so bili njihovi pevski vložki odlični. V raznolikih vlogah pa sta se odlično znašla tudi že prej omenjeni Boris Ostan in Judita Zidar, ki sta odigrala vse odrasle vloge.

Tematika in z njo povezani precej provokativni prizori verjetno ne bodo povzročali večjih težav mlajšemu občinstvu, saj sem vsaj po odzivu v študentskem abonmaju dobila občutek, da so bili navdušeni, vendar pa je vprašanje, kako se bodo na predstavo odzvali starejši, morda bolj konzervativni obiskovalci gledališča.

YouTube slika preogleda

Preberite še:

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Gledališče, Kritika, MGL. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter