Cenci v MGL-ju

29.10.2009

26. oktober 2009, MGL, Cenci; režija: Diego de Brea; igrajo: Uroš Smolej, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lotos Vincenc Šparovec, Jure Henigman in Milan Štefe.

Končno! To je bila prva misel, ki me je obšla, ko mi je poštar ob koncu septembra le prinesel oktobrski spored za Mestno gledališče ljubljansko (MGL). Ker zaenkrat še uživam v študentskem abonmaju, kjer imam odlične sedeže (2. vrsta praktično na sredini), sem se sprijaznila, da prve predstave v sezoni pač ne bom gledala že v septembru, ampak v najboljšem primeru v drugi polovici oktobra. Sicer je kar težko preživeti poletje brez gledaliških predstav, a je zato začetek nove sezone toliko slajši.

V zadnjih osmih letih sem redna obiskovalka MGL-ja, zato lahko rečem, da sem videla že mnogo predstav. Nekatere so bile navdušujoče in sem jih videla tudi dva- ali večkrat (npr. Sugar – Nekateri so za vroče, Kabaret, drami 12 jeznih mož in Dom Bernarde Alba …), spet druge takšne, ki sem jih komaj preživela že prvič (npr. Mojster in Margareta). V ponedeljek pa sem si ogledala predstavo, ki je v meni pustila predvsem mešane občutke (izjemna igra na eni in težka zgodba na drugi strani).

Vir: www.mgl.si

Vir: www.mgl.si / Foto: Barbara Čeferin

Tragedija Cenci Percyja Bysshe Shellyja je bila letošnja prva premiera na odru ljubljanskega gledališča, prikazuje pa resnično pripoved o italijanski renesančni družini Cenci in kakšno kruto usodo je ta družina doživela. Zgodba je tako kruta in tragična, da že skoraj težko verjamem, da je kaj takega sploh možno. V uri in petnajstih minutah predstave spoznamo grofa Francesca Cencija, ki je utelešenje zla in živi le za to, da trpinči vse okoli sebe, še posebno pa svojo ženo in otroke. Eden izmed pokazateljev njegove zlobe je nazdravljanje smrti svojih sinov. Krutemu grofu se podreja tudi kardinal Camillo, ki s Cencijem raje prekupčuje z zemljišči, kot da bi mu izrekel kazen. Edina, ki zbere dovolj moči za upor je hči Beatrice, ki jo oče zlorablja in na koncu tudi posili.

www.mgl.si

Vir: www.mgl.si / Foto: Barbara Čeferin

Predstava se mi je zdela precej težka, zato zahteva pozornega gledalca. To gotovo ni igra, ki bi si jo človek ogledal zaradi sprostitve in bega pred vsakdanjim stresom. Prav tako bi odsvetovala predstavo tistim, ki gredo v gledališče prvič ali le enkrat na nekaj let. Pa vendar … Igra prav vseh igralcev, ki so bili tokrat na odru, je bila izvrstna. V prvi vrsti je tu vedno enkratni Uroš Smolej (po besedah kolegice jo je tokrat po izgledu spominjal na enega izmed likov iz Harryja Potterja), ki je enako dober tako v tragedijah kot komedijah, čeprav ga predvsem v slednjih gledam veliko raje. Izpustiti pa ne smem niti Jane Zupančič, ki je prevzela vlogo Beatrice, dekleta, ki je bila žrtev incesta.

Pohvaliti moram tudi dobro izbrano glasbo, ki je odlično pospremila dogodke na odru ter – sicer minimalistično – scenografijo, kjer so se mi v spomin najbolj vtisnila velikanska vrata na koncu odra, ki so bila vsakič, ko so se odprla, obsijana z reflektorjem.

Vir: www.mgl.si

Vir: www.mgl.si / Foto: Barbara Čeferin

Če je bila igra navdušujoča, pa me je precej zmotilo razmetavanje hrane in pijače po odru, ki je bilo na trenutke prav neokusno. Prav ti prizori so bili precej moteči za velik del občinstva, saj se je prav očitno videla njihova osuplost. Nekoliko nenavaden kostum pa si je za to predstavo moral nadeti tudi Milan Štefe, ki je bil zaradi velikanskega in okornega krila precej imobilen.

Predstavo bi za dobro označila predvsem zaradi igralske ekipe, po drugi strani pa je bila resnična zgodba tako sprijena, da sem bila po koncu predstave vse prej kot prešerne volje. Še kar nekaj časa po predstavi sem se spraševala, kako igralci sploh uspejo tako dobro odigrati določene zadeve, kot na primer posilstvo, saj so tako nedoumljive. Kar pa mi je bilo na koncu najbolj všeč, so bili simpatični nasmeški igralcev, ko so se ti priklanjali občinstvu, saj so z njimi takoj popravili vtis, ki so ga ustvarili z upodabljanjem popolnoma odvratnih in dvoličnih likov.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Gledališče, Kritika, MGL. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter