Prekmursko zlato pero

9.12.2007

Fotografije: www.franc-franc.si

Portret: Feri Lainšček

Feri Lainšček je v malo predavalnico ljubljanske Fakultete za družbene vede vstopil v črnem, skoraj do tal segajočem plašču in značilnem črnem klobuku. Mnogi pravijo, da je letošnje leto njegovo, saj je v kinematografe prišel film posnet po romanu Petelinji zajtrk, prejel je kresnika za roman Muriša, izdal je pesniško zbirko Ne bodi kot drugi, Branko Djurić pa je posnel film Ljubezen, traktor in rokenrol, ki je podobno kot Petelinji zajtrk nastal na podlagi Lainščkovega romana.

Feri se je prav letos hotel nekoliko umakniti izpod soja žarometov, vendar mu to ni uspelo. »Hčerka je ugotovila, da nastopa leto prašiča, v katerem sem tudi sam rojen, in delam račun brez krčmarja,« se je nekoliko pošalil Feri. Oseminštiridesetletni Prekmurec je po zaslugi izjemno gledanega Petelinjega zajtrka v zadnjem času prisoten skoraj v vseh medijih. Pogled na knjižnično izposojo govori, da je priljubljen med bralci. Izvod Petelinjega zajtrka je praktično nemogoče dobiti na knjižnih policah, izposojena so tudi druga njegova dela. Teh se je v petindvajsetih letih pisanja nabralo kar precej. Izdal je osemnajst romanov, nekaj pesniških zbirk, pisal je za odrasle in otroke, objavljal kratke zgodbe v Nedelu, trenutno si z mladinsko pisateljico Janjo Vidmar dopisuje v Dnevnikovem Objektivu, za Delo pa je pisal tudi internetni roman. Poleg tega se ukvarja z ilustriranjem, fotografijo in vodenjem podjetja Franc-Franc, katerega solastnik je.

Feri pravi, da njegov cilj ni objavljanje knjig, ki bi se dobro prodajale in bi tako služil denar, temveč osmišljanje življenja. »Na eni strani imamo tiste, ki pišejo samo razmišljajoč o bralcu, ali o denarju; da bi pridobili čimveč bralcev, da bi prodali čim več izvodov knjig, da bi zaslužili čim več denarja. Na drugi strani je logika tistega pisatelja, ki išče nek višji smisel in želi o tem povedati drugim. Ti so zame visoko talentirani. Ti pisatelji seveda niti sebi ne smejo priznati, da pišejo za denar, kaj šele drugim,« je svoj pogled na pisateljevanje razložil Feri. Nekdanji študent novinarstva se je v pisanje vrgel potem, ko je še pred koncem študija zapustil fakulteto. Do prvih knjig je prišel relativno pozno. Zaradi revščine doma namreč ni imel dostopa do njih. Tako se je za branje navdušil šele z vstopom v šolo: »Do osnovne šole nisem imel dostopa do nobenega medija. Ne do televizije, ne do radia, ne do knjige, ker nismo imeli nič. Nobene knjige. Z vstopom v osnovno šolo, s tem ko sem se naučil brati, se je zbudila v meni radovednost, da sem dejansko imel občutek, da je v knjigah zapisana vsa resnica tega sveta, in če bom bral, bral, bral, jo bom spoznal.«

Lainšček ni tipičen literat, kar poudarja tudi sam. Priznava vse vrste medijev, ne le knjig, in je prepričan, da drugi mediji ne ogrožajo knjige. Hčerko je uspel navdušiti za branje, pri sinu mu to ni uspelo: »Sin bere samo tisto, kar je šolska obveza, pa še tisto ‘prešvinglava’ skupaj, ker ga nočem siliti.« Knjigo vidi Feri kot nosilca sporočila. Pred nastankom knjige so po njegovem mnenju sporočila potovala drugače, prihaja pa čas, ko bo sporočilo potovalo tudi po drugih kanalih. »To je seveda težko slišati, grozljivo seje s tem sprijazniti, zgodovino slovenskega naroda soočiti z dobo, ki prihaja, predvsem zaradi tega, ker je tako zakoreninjena. Ampak nekaj si moramo priznati, tem otrokom – generaciji mojega sina – njim to, kar je bila meni knjiga, zdaj nadomešča drugo, se pravi video vsebina, internet, interaktivna možnost komunikacije in tudi ustvarjanja.«

Ko piše, ne razmišlja o bralcih, temveč o ljudeh nasploh. »Ne pišem zato, da bom sam bral, da bi pri tem užival zato, ker je napisano, ampak pišem vedno z neko idejo, z neko željo, da bi osmislil naš svet. In ta svet si nihče ne more omisliti sam. Zmeraj si ga omislimo kot družbena bitja, v nekem širšem kontekstu, zaradi neke kolektivne zavesti, ali pa tudi ne. In jaz direktno ne razmišljam o bralcu, bralcih, ampak razmišljam o človeku, razmišljam o ljudeh.«

Feri je večino snovi svojih romanov našel v svojem življenju ali dogodkih, ki so se zgodili njegovim znancem. Petelinji zajtrk je nastal na podlagi druženja z avtomehanikom in njegovo družbo, in pravi, da ne more določiti jasne meje, kje so resnični dogodki in kje se začne domišljija. Tudi zadnji roman Nedotakljivi; mit o Ciganih je plod prijateljevanja z Ludvigom Levačičem in ni popolnoma izmišljen. Feri je s Cigani povezan že celo življenje, zato pogosto piše o njih. V svet ciganske tematike je vstopil z romanom Namesto koga roža cveti, ob pisanju Nedotakljivih pa je čutil, da o njih piše zadnjič: »S tem zadnjim romanom zaključujem cigansko tematiko.« Lik v Nedotakljivih je navdušen nad Titom in Feri je prepričan, da imajo Tito in Cigani nekaj skupnega. Pravi, da je Tito že v času življenja ustvarjal mit o komunizmu na zahodnjaški način. »Bil je več od resničnosti.« Misli, da tudi Cigani na podoben način doživljajo življenje. »Oni znajo svoje življenje spreminjati v mit. Jaz tu vidim podobnost med Titom in Cigani. Kako ne bi bil všeč Ciganom? Saj je bil vrhunski frajer,« je povedal Feri in se rahlo pogladil po sivi mušketirski bradici.

Dela Ferija Lainščka so zanimiva tudi filmskim ustvarjalcem. Po njegovih literarnih predlogah so posneli štiri celovečerne filme. Pri vseh je aktivno sodeloval. Za filme Halgato, Mokuš in Ljubezen, traktor in rokenrol je napisal scenarij, pri Petelinjem zajtrku pa je filmsko ekipo seznanil z »realnimi« junaki knjige. »Film je boljši od knjige,« je Petelinji zajtrk ocenil Feri in dodal, da ne gre za skromnost. »Po eni strani sem bil prepričan, da se po romanu ne da narediti dobrega filma. Marko me je postavil na laž,« je priznal Feri in povedal, da si je film ogledal kar šestkrat, saj je bil prisoten na tolikih premierah. Film si je v slovenskih kinematografih ogledalo že več kot 75 tisoč gledalcev. Režiser filma Marko Naberšnik je po Ferijevem mnenju svojo nalogo opravil odlično: »To, kar se na prvi pogled zdi zelo lahkotno, je zelo premišljena zadeva. Ujel je razpoloženje druščine, ljubezensko zgodbo in vpeljal melodramatičen moment na koncu, tako da se te film dotakne.« Pripravljajo tudi dva televizijska projekta po Ferijevih literarnih predlogah, ki bosta na spored prišla predvidoma prihodnje leto.

Feri je med najbolj priljubljenimi slovenskimi avtorji, pa tudi med najbolj prodajanimi: »Zdaj gre zares dobro, ja,« prizna. Sam zase pravi, da je zahteven bralec, vendar ne v smislu izbiranja zahtevne literature. »Bralec ima pravico knjigo odložiti, ‘pošinfati’, vreči v kot ali pa tudi skozi okno. In jaz sem tak bralec. Sem zelo zahteven do knjige in seveda dovoljujem tudi več subjektive mojim bralcem. Mene ne prizadene, no, zdaj ne hodim več v šole, ampak …, če bi mi učenec rekel: ”Mislim, tale vaša knjiga … to je bilo meni »dosadno«.” Če mi ne bi povedal, ne bi vedel in bi mogoče še več ‘dosadnih’ knjig napisal.«

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Film, Književnost. Tagi: .



2 komentarjev Komentirajte

  • 1. yusufyusuf  |  9.12.2007 18:21

    Nice blog…

  • 2. zlatih  |  19.12.2011 13:23

    ta tip je car!

Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter