Samba, nogomet in kriminal

24.11.2007

Fotografije: Nina Jelenc, razen bobnarji v Pelourinhu: Peter Kauzer

Nogomet, samba, karneval, Maracana, capoeira, kriminal in Copacabana so le nekatere izmed asociacij, ki jih dobimo ob misli na Brazilijo. Ta južnoameriška država je polna nasprotij in nedvomno pravi raj za popotnike. V državi, ki se razteza čez skoraj pol kontinenta, pridejo na račun tako tisti, ki so jim pri srcu svetovne metropole, kot tisti, ki prisegajo na naravne danosti.

Naš prvi cilj v Braziliji je bil Foz do Iguassu, kamor turisti pripotujejo predvsem zaradi veličastnih slapov. Te si je mogoče ogledati z brazilske in argentinske strani. Foz namreč leži ob tromeji Argentine, Paragvaja in Brazilije in šteje 309 tisoč prebivalcev. Slapovi na reki Iguazu v zvezni državi Parana so večji od Niagarskih in se lahko primerjajo z Viktorijinimi, ki ležijo med Zambijo in Zimbabvejem. Dolgi so 2,7 kilometra in jih sestavlja kar 275 manjših slapov. Nekaj slapov je visokih 82 metrov, medtem ko jih večina doseže 64 metrov. Najbolj impresiven pogled je na t.i. Hudičevo žrelo, ki ločuje Brazilijo in Argentino in je oblikovano v obliko črke U. Pečina je široka 150 metrov in dolga 700 metrov. Ker slovenski državljani za Brazilijo ne potrebujemo vize, nam začasno vizo za vstop v Argentino izdajo kar na mejnem prehodu.

»Pojoči kamen«
Podobno veličasten pogled kot na slapove, pa je tudi na drugo največjo hidroelektrarno na svetu: Itaipu. Ime elektrarne v jeziku Indijancev pomeni »pojoči kamen«. Hidroelektrarno sta Brazilija in Paragvaj začeli graditi leta 1971, zagnali pa so jo leta 1984. Jez je dolg kar 7235 metrov in na sekudno pa se čezenj zlije kar 62.200 kubičnih metrov vode. Številke o velikosti hidroelektrarne so zelo slikovite. Izračunali so namreč, da bi količina betona, uporabljenega pri gradnji, zadostovala za gradnjo 210 stadionov v velikosti Maracane, oz. za dvopasovnico med Moskvo in Lizbono. Količina železa in jekla v elektrarni bi zadostovala za gradnjo 380 Eifflovih stolpov. Iz Foza nas je pot zanesla v Salvador, prestolnico glasbe, ki je bila kar »zanimiva«, predvsem zaradi kaotičnih letalskih povezav, ki vladajo v Braziliji.

Zmešnjava v letalskem prometu
Medtem ko so pri mednarodnih letih precej natančni in ne poznajo velikih zamud, je situacija pri notranjih letih grozljiva. Predstavljajte si, da imate med dvema letoma le trideset minut in da deset minut pred predvidenim prvim letom še vedno stojite v vrsti za check-in (čeprav ste bili na letališču uro in pol pred vzletom). Živci so res na preizkušnji. Ker smo iz Foz do Iguassuja odleteli z veliko zamudo, smo se bali, da nam bo ušlo letalo za Salvador. Na letališču v Sao Paulu je bila gneča nepopisna, napotili pa so nas h popolnoma drugemu okencu, kot je pisalo na karti, saj so si »premislili« in zamenjali izhod. Na srečo je imelo tudi drugo letalo zamudo, tako da smo v Salvador prileteli s pravim letalom. A kaj, ko naša prtljaga ni bila tako hitra in je priletela šele z naslednjim letom.
Kaos v letalskem prometu se kaže v številnih letalskih nesrečah. Ena najhujših se je zgodila 17. julija letos na letališču v Sao Paulu, ko je Airbus A320 družbe TAM zapeljal v bencinsko črpalko in povzročil eksplozijo ter posledično smrt 181 potnikov in šestih članov posadke. Poleg tega je umrlo še dvanajst ljudi, ki niso bili na letalu. Število smrtnih žrtev je nesrečo zaznamovalo kot najhujšo v Latinski Ameriki, postala pa je tudi najhujša nesreča letala Airbus A320 kjerkoli na svetu. Med potniki sta bila tudi politik Julio Redecker in nekdanji predsednik brazilskega nogometnega kluba Inter Paulo Souza.

Nekdanja prestolnica Brazilije
Salvador de Bahia začara obiskovalce s kilometri peščenih obal in palm ter bogato kulturno dediščino. Uradno ime mesta v severovzhodnem delu Brazilije, ki je hkrati tudi prestolnica Bahie, je Sao Salvador da Baia de Todos os Santos (Sveti odrešitelj obale vseh svetnikov). Osemdeset odstotkov prebivalcev predstavljajo temnopolti Afričani, potomci sužnjev, ki so jih lastniki plantaž prvič pripeljali leta 1538. Suženjstvo so odpravili šele leta 1888, torej kar 25 let za ZDA in 80 let za Veliko Britanijo. Pelourinho, danes najbolj poznan po kulturi in glasbi, je bil v času suženjstva predel, kjer so prodajali in mučili sužnje. Izraz pelourinho v portugalščini namreč pomeni kamnit steber, na katerem so mučili sužnje. V Salvador je leta 1501 prvi priplul Amerigo Vespucci, šele 48 let kasneje pa so se v novo kolonijo naselili vojaki in kolonisti, med njimi tudi duhovniki in prostitutke. Od leta 1549 do 1763 je bil Salvador prestolnica Brazilije, nato pa so jo preselili v Rio de Janeiro. Salvador je bil izjemno bogat, kar se vidi na arhitekturi. Mesto je leta 1985 na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil UNESCO. Bogastvo je izviralo iz izvoza sladkornega trsa in tobaka ter izkopavanja zlata v notranjosti Bahie.
Plesna borilna veščina, ki je prišla iz Angole
Med sprehajanjem po Salvadorju ne morete zgrešiti fantov, ki se ukvarjajo s plesno-borilno veščino caopeiro. Veščina je zmes plesnih gibov in borilnih tehnik, nastala pa je v času suženjstva. Sicer naj bi izhajala iz Angole, od koder so pripeljali največ sužnjev. Capoeira je bila najprej le borilna veščina, s katero so sužnji lastnikom kazali, da se lahko branijo, zato so jo prepovedali. Kasneje so sužnji v elemente borbe vključili še ples, tako da so skrili obrambne namene. Ogled caopeire je prava paša za oči, vendar pa boste za občudovanje morali nameniti nekaj realov, saj se pri gledalcih hitro pojavi kakšen mladenič, ki zbira »prostovoljne« prispevke.

Glasba, ples in pivo
Torkovi in nedeljski večeri v Pelourinhu so namenjeni šolam sambe, ki se celo leto pripravljajo na karneval. V ozkih uličicah, ki bi jih lahko primerjali v tistimi v stari Ljubljani, člani skupin igrajo na afriške bobne in plešejo. Vzdušje na ulicah je prav neverjetno in vsi navzoči se zibajo v ritmu glasbe. Za žejo med občudovalci skrbijo ulični prodajalci piva, ki s stiropornimi hladilnimi torbami krožijo med ljudmi in ponujajo pivo. Mnogi pravijo, da je februarski karneval v Salvadorju boljši od tistega v Riu. Po podatkih Guinessove knjige rekordov je salvadorski karneval največja ulična zabava na svetu. V tednu, kolikor traja karneval, se na ulicah zabava milijon ljudi. Na karnevalu nastopajo najbolj znani glasbeniki Bahie (med njimi Ivete Sangalo, Daniela Mercury, Margareth Menezes in skupina Olodum), ki izvajajo axé (izg. aše) in samba-reggae glasbo.

Peščeni raj

Med poležavanjem na kakšni izmed številnih plaž vas bodo stregli kot kralja. Domačinov na plažah septembra ne boste našli veliko, saj tam šele dobro vstopajo v poletje, pa tudi dolgo ostajajo v službah, tako da za »čofotanje« v Atlantskem oceanu zmanjka časa. Prodajalci najrazličnejšega nakita, oblačil in hrane so tako večinoma odvisni od turistov. Ko ležite na brisači ali si za drobiž izposodite ležalnik, vam bo na voljo natakar iz bližnjega bara, ki vam bo z veseljem prinesel kokosovo mleko (kar cel kokos s slamico), brazilsko alkoholno pijačo caipirinho ali pivo. Vse boste seveda plačali šele ob odhodu s plaže. Za lakoto poskrbijo prodajalci najrazličnejših oreščkov, ki so naravnost odlični, ali pa vam popečejo prav tako okusen sir, nataknjen na paličico.
Geografsko razgledani taksist
Edina slaba stran Salvadorja sta kriminal in prosjačenje. Predvsem slednjemu se je praktično nemogoče izogniti. Ropa se je najlažje obranite tako, da ves vreden nakit pustite doma, tudi uro vzemite takšno, da jo lažje pogrešite. Previdnost je namreč mati modrosti. Zelo slabe izkušnje sicer nisem doživela, so pa nas, ko smo nekoliko zavili v stranske ulice opozorili, da je bolje skriti verižico in biti previden. Ob večerih turiste »napadajo« najrazličnejši prodajalci. Na zapestje zavezujejo barvite trakce, neke vrste zapestnic, ki naj bi prinašali srečo. Naredijo tri vozle in pri vsakem si nekaj zaželiš. Prijazni gesti seveda takoj sledi prodajanje verižic in zapestnic. Čeprav so nekateri Salvadorčani vsiljivi, pa so tudi izjemno prijazni. Ko je taksist, ki nas je peljal na letališče ugotovil, da ga razumem in mu kaj malega lahko razložim v portugalščini, se je razgovoril o politični in socialni situaciji v Braziliji in tako ponudil brezplačno predavanje (če odmislimo, da je predavanje najverjetneje vključeno že v ceno prevoza). »V Salvadorju je osemdeset odstotkov temnopoltega prebivalstva. Veliko jih živi v favelah. Tukaj sicer živi 2,8 milijona prebivalcev in je tretje najbolj poseljeno mesto v Braziliji. Pred njim sta Sao Paulo in Rio de Janeiro,« je povedal v portugalščini, saj tako kot večina njegovih sonarodnjakov ne govori angleško. Pokazal je tudi poznavanje svetovne geografije in nas pravilno lociral v nekdanjo Jugoslavijo (bil je eden redkih).

V Riu septembra nižje cene

V deželo nogometa sem se podala v času, ko tam ne mrgoli turistov, ki v zimskih mesecih na severni polobli svoje premražene kosti raje grejejo pod vročim brazilskim soncem in tistih, ki pridejo februarja na svetovno znani karneval v Riu de Janeiru. Vodič Paulo, ki že več let turiste vodi po drugem največjem brazilskem mestu, je povedal: »Zelo dober termin za obisk ste izbrali, saj so cene občutno nižje, pa tudi kriminala je nekoliko manj. Med karnevalom vsi ”navijejo” cene zaradi številnih turistov, ki pridejo v Rio«. Malo skupinico turistov, ki jih po »Januarski reki« zaradi varnosti vozi v neoznačenem kombiju (zaradi varnosti so neoznačeni tudi taksiji, ki vozijo iz letališča v center mesta), popelje na ogled vseh glavnih znamenitosti: kipa Jezusa Kristusa, nogometnega štadiona Maracana, sambadroma (prizorišča, kjer med karnevalom ocenjujejo nastope plesnih šol) in Metropolitanske katedrale, pot pa vodi tudi skozi eno varnejših favel.
Kristus, Pele, papež, Copacabana in telenovele
Simbol Ria, osemintridesetmetrski kip Kristusa Odrešenika (Cristo Redentor), stoji na 700 metrov visokem griču Corcovado. Velikanski kip tehta kar 700 ton. Glava meri 3,75 m, telo pa 30 metrov, prav toliko tudi razdalja med rokama. Celotno velikost kipu doda osem metrski podstavek. Če se želite na stopnicah pred kipom slikati sami, na to kar pozabite, saj je gneča pred kipom velika, tudi v manj turističnih mesecih. Na Corcovado vodita cesta in vlakec, nekaj korakov pa vas čaka še na strmih stopnicah, ki vodijo neposredno do kipa.
Sledil je ogled Maracane, ki slovi kot eden največjih štadionov na svetu, v lasti pa ima svetovni rekord v količini gledalcev, saj si je finale svetovnega prvenstva med Brazilijo in Urugvajem ogledalo 173 tisoč ljubiteljev nogometa. Današnji štadion, ki so ga po prenovitvi odprli januarja 2007, ima na voljo 95 tisoč sedišč. Uradno ime štadiona je sicer Estádio Jornalista Mário Filho, po poznanem brazilskem novinarju. V kompleksu štadiona je tudi nogometni muzej, pred katerim so v stilu Hollywoodskega Kitajskega gledališča nekaj prostora namenili odtisom nog znanih brazilskih nogometašev (Peleja, Dide, Dunge, Ronalda …) in najboljše nogometašice Marte.
Po ogledu nogometnega svetišča Paulo turiste pelje na ogled Metropolitanske katedrale, kamor je dvakrat prišel tudi papež Janez Pavel II. Štiriurni izlet se konča tam, kjer se je začel: na Copacabani. »Copacabana ni samo plaža, je predel mesta. Tukaj živi pretežno starejše prebivalstvo. Vseh prebivalcev Copacabane je 160 tisoč, od tega jih je 44 tisoč starejših od šestdeset let,« je nekaj demografskih podatkov razkril Paulo. Široka pešpot in kolesarska steza ob plaži sta polni ves teden, še posebno pa ob nedeljah, ko oblasti celo zaprejo del ceste, tako da se lahko domačini rekreirajo. Turistom so na voljo izposojevalnice koles in za zmerno ceno dobite v last rahlo zarjavelo kolo, s katerim se lahko pridružite domačinom pri enem najljubših razvedril, kolesarjenju (radi tudi tečejo). Kolesarska steza poteka od začetka Copacabane do konca sosednje plaže Ipanema, kjer živi premožnejše prebivalstvo Ria.

Poleg preživljanja prostega časa na plažah, imajo Carioce še eno strast, in sicer telenovele. Te v Braziliji imenujejo novelas. Po nekaterih podatkih jih spremlja 99 odstotkov prebivalcev Ria, tako da ne bodite začudeni, ko boste vstopili v restavracijo in boste zagledali vsaj tri televizijske sprejemnike, ki jih predvajajo.

Poleg kipa Kristusa Odrešenika ima Rio še eno značilnost, ki je turist ne sme izpustiti. To je Sladkorni stožec ali Pao de Acucar. Nanj vodi gondola in če imate srečeoz vremenom, vam ponuja čudovit razgled na Rio de Janeiro. Če pa je oblačno, se boste pač morali zadovoljiti z dejstvom, da ste bili na vrhu in videli prikupne majhne opice, ki skakljajo naokoli in z veseljem vzamejo kakšen priboljšek, ki jim ga ponujajo turisti, kljub opozorilom, da je prepovedano hraniti divje živali.

V mestni predel, kjer prebivajo umetniki Santa Tereza (primerjali bi ga lahko s pariškim Montmartrom), pelje tramvaj, ki ima od leta 1896 progo speljano po nekdanjem akvaduktu. Na Santa Terezi so zanimive predvsem številne galerije in studii najrazličnejših umetnikov, ki svoje izdelke tudi prodajajo.

Rio de Janeiro kot Bagdad

Rio de Janeiro je nevarno mesto, o tem ni dvoma. Statistika umorov v letu 2007 je zastrašujoča, saj na teden v povprečju zaradi nasilnih dejanj umre osemdeset ljudi. S tem se lahko primerjajo z vojnimi območji, na primer Bagdadom in Kabulom. Največ smrtnih žrtev je posledica umorov, napadov, zablodelih metkov in narkoterorizma. Policija, v kateri je tudi velik problem korupcije, letno razreši le tri odstotke umorov. Najvišji odstotek kriminala je v favelah, območjih, kjer v zelo slabih razmerah živi najrevnejše prebivalstvo. Hiše so tam postavljene zelo gosto, pogosto nimajo kanalizacije in vode, elektriko pa imajo napeljano na črno. Več kot 25 milijonov Brazilcev (vsega prebivalstva je slabih 184 milijonov) živi v favelah.

Ena najzloglasnejših v Riu de Janeiru leži nedaleč od mednarodnega letališča, ob cesti, ki vodi v center mesta. Kadar pride do spopada med policijo in člani narkokartelov, oblasti zaprejo cesto, saj je tam pravo bojno polje. Kot zanimivost naj omenim, da na drugi strani ceste stojijo ogromni nakupovalni centri, zasebne šole in prebivališča premožnejših kariok (prebivalcev Ria). Čeprav je v nekaterih predelih Brazilija nevarna, lepote, ki jih ponuja, izničijo ves strah, ki ga turisti morda čutijo pred odhodom v Brazilijo.

Več fotografij na : www.ninajelenc.blogspot.com
Zanimivosti:

Karioke (carioce) so prebivalci Ria. Carioca je bilo poimenovanje Indijancev plemena Tupi za »smešne« prišleke iz Portugalske. Beseda izvira iz besed ‘Kara’ i ‘Oca’, kar pomeni bela hiša in se nanaša na bele hiše, ki jo si jih postavljali kolonizatorji.

Brazilske opanke so eden največjih izvoznih produktov. Vsako sekundo proizvedejo pet parov opank Havaianas, ki so ene najbolj poznanih, ne le v Braziliji, temveč tudi v svetu. Podjetje Havaianas so ustanovili leta 1962 in od takrat so proizvedli že več kot 2,2 milijardi opank.
  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Brazilija, Potovanje. .



2 komentarjev Komentirajte

  • 1. matejp  |  3.05.2008 12:56

    Nina, super potopis.

  • 2. Aleš  |  30.06.2009 13:08

    Tole je pa skoraj taka pot kot moja pred 8 leti. Res dežela kontrastov med bedo in bogastvom. Lepo napisano!

Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter