Popoldne na ‘petnajstki’

30.06.2007

Ob Celovški cesti v Ljubljani stoji velika stavba, ki ima dva ločena vhoda. Nad desnim vhodom se razteza napis ”Potniška blagajna”, levi pa je namenjen uslužbencem podjetja, ki je bilo ustanovljeno leta 1901. V stavbi imajo vozniki sobo, kjer posedajo, klepetajo in čakajo, da se jim začne delovni čas. Sebastijan Vadnau vstane in se poslovi od svojih kolegov. S črno torbico, ki si jo povezne čez desno ramo, odide iz stavbe, prehodi nekaj metrov, kolikor loči LPP-jev center in
avtobusno postajo, ter se ob pločniku ustavi. To petkovo popoldne je zadolžen za vožnjo avtobusa številka 15 na relaciji Bavarski dvor – Medvode. Sebastijan je oblečen v temne hlače, belo srajco s kratkimi rokavi in temno kravato, ki je pritrjena z zlato sponko. Takšna je uniforma uslužbencev LPP-ja. »Tako ne obrabiš svojih oblek,« v šali pove Sebastijan. Ta mlad, temnolas voznik iz torbe potegne majhno knjižico, kamor si natančno zapisuje delovni čas. Sam mora ugotoviti, kdaj vozi in na kateri progi, saj so v službi vodeni po identifikacijskih številkah. »Tukaj si pravzaprav samo številka,« pove. Delovni čas mu je začel teči ob 14. uri in 40 minut in nekaj pred tretjo uro še vedno čaka, da na postaji na Celovški od svojega kolega prevzame avtobus. Na svojem delovnem mestu mora biti prej, ker se lahko zgodi, da avtobus pride prej, kot je predvideno. »Čakanje na prevzem mi gre v delovni čas. To je dobra stran naše službe. Če menjaš na Celovški je dobro, ker se pripelješ z avtom v službo, parkiraš in počakaš na avtobus, če pa menjaš v mestu, moraš iti v službo toliko prej, ker moraš priti potem še do centra,« razloži Sebastijan, ki je maja praznoval že trinajsto obletnico dela na LPP. Oče, ki je prav tako voznik avtobusa, mu je predlagal, naj se zaposli v podjetju, ki je del javnega podjetja Holding Ljubljana. Sebastijan pove anekdoto, kako je prišlo do predolga, naj zamenja službo: »Prej sem bil zaposlen kot voznik tovornjaka, potem pa sem imel težave s hrbtenico. Oče mi je rekel, naj pridem raje na LPP, kjer se ‘tovor’ sam ‘razklada’.«
Poleg Sebastijana je v LPP-ju zaposlenih nekaj več kot 400 voznikov avtobusov, ki skrbijo, da se Ljubljana ne bi zadušila v smogu in da bi se več ljudi odločalo voziti z javnim prevozom. 21 linij, ki potekajo po ljubljanski občini zadovoljuje evropske standarde, saj je večina gospodinjstev od najbližjega postajališča odmaknjena manj kot 500 metrov. Na leto vozniki LPP-ja prepeljejo več kot 90 milijonov potnikov.
Nekaj pred tretjo uro popoldne se na postaji ustavi ena izmed najnovejših pridobitev v voznem parku ljubljanskega javnega prometa: Mercedes Benz, ki ima zgornji del nad vetrobranskim steklom popolnoma črn, na tej podlagi pa z zeleno barvo piše ”15 Medvode”. Vsa vrata se odprejo, na zadnjih izstopi nekaj potnikov, pri prvih pa poleg nekaj potnikov vstopi še Sebastijan. Pozdravi kolega, od katerega prevzema avtobus. Sebastijan odloži svoje stvari, se usede za volan, ki si ga s posebnim gumbom lahko nastavi, kakor želi, se z identifikacijsko kartico prijavi v sistem in potrdi, da je prevzel službo, nato pa počasi zapre vrata in odpelje s postaje. Avtobus je poln dijakov, študentov in zaposlenih, ki se vračajo domov. Številni potniki stojijo, čeprav so štirje sedeži še prosti. »Živjo! Kako si?« povpraša kolegico dekle, ki je vstopilo, prijateljica ji odzdravi, nato pa se pogovor izgubi v hrupu prometa. Avtobus se počasi že približuje končni postaji. Na zadnjem ovinku, ko pripelje v Medvode se mora osebni avto umakniti čisto na rob ceste, da dolgo vozilo lahko spelje ovinek. Na zadnji postaji Sebastijan zapusti vozniško kabino in gre na ogled Mercedesa: »Ko prevzameš avtobus in se pripelješ na končno postajo, moraš pregledati avtobus, da vidiš, če je kje razbit. Potem moraš to sporočiti, da potem ne krivijo tebe.« Postanek v Medvodah je kratek, saj je na postajo pripeljal s precejšnjo zamudo zaradi prometne gneče na Celovški cesti. Ko se Sebastijan vrne z ogleda avtobusa, se spet usede v kabino in odpelje proti Ljubljani. »Že prej so me klicali, če imam kaj zamude. Zelo rad sem točen, sploh na progah, kjer vozijo bolj poredko. Potem pa ljudi skrbi, kje je avtobus, če ima zamudo,« pojasni Sebastijan. Za voznike mestnih avtobusov ne velja zakon o obveznem počitku, tako kot za voznike tovornjakov. Vozniki LPP-ja se morajo držati voznih redov. »Zdi se mi, da bi mi, ki vozimo po mestu, bolj potrebovali odmor, kot vozniki tovornjakov, ki vozijo po avtocesti,« razloži svoje pomisleke o učinkovitosti zakonov Sebastijan.
Potnikov v smeri proti Ljubljani je malo, le na nekaterih postajah jih vstopi nekaj, mimo drugih postaj pa Mercedes pelje z nekoliko zmanjšano hitrostjo. Avtobus počasi le doseže center Ljubljane. Na Bavarskem dvoru je postajališče, kjer še zadnjih nekaj potnikov sestopi iz vozila. Voznik vstane s svojega sedeža in na napravi, ki jo ima nad glavo nastavi zvočno obveščanje, kateri postaji se avtobus približuje. Ko so uvedli ta sistem, je bil trak nastavljen na časovni interval, vendar pa je zaradi nepredvidenih situacij prihajalo do zamika, zato sedaj deluje na kilometre in tako ne more prihajati do napačnega napovedovanja postaj. Prav tako mora zamenjati napis končne postaje. Sebastijan odpre vrata in na avtobus vstopi moški oblečen v oblačila LPP-ja. Pozdravita se, nato pa Sebastijan potarna: »Vrata me zafrkavajo, ampak bom zdržal ‘šiht’. Moram pol v knjigo napisat.« Spet poskuša odpirati in zapirati vrata. »Stopnice zafrkavajo,« postavi ‘diagnozo’ kontrolor, ki je prišel pozdravit voznika. Med kratkim odmorom, ki si ga Sebastijan privošči na postajališču se pogovorita še o dopustu, nato pa si Sebastijan natakne sončna očala in reče: »Počasi bo treba it’.« Sogovornik se počasi obrne proti vratom, in ko je že skoraj čisto zunaj, odgovori: »Tukaj lahko greš kako sekundo kasneje. Pa priden bod’.«
Sebastijan s težavo zapre vrata in spelje s postaje proti Gosposvetski cesti, kjer zavije desno. Na postaji pri hotelu Lev Sebastijan zapre vrata, ki pa se spet odprejo. Znova pritisne na okrogel rdeč gumb in vrata tokrat le ostanejo zaprta. Po pločniku teče svetlolaso dekle, voznik malo počaka, se počasi premakne, ko pa dekle steče mimo 15-ke, se počasi razvrsti na vozni pas. Nekateri vozniki ne čakajo na potnike, ki tečejo na avtobus. »Včasih mi kakšni potniki rečejo, zakaj nisem počakal, ker je nekdo tekel, ampak velikokrat jih ne vidiš. Ne morem gledati v stranske ulice, če kdo teče, pa tudi v zakonu je določeno, da ne smemo zadrževati potnikov v avtobusu,« pove Sebastijan. V ozadju se zasliši zavijanje sirene. Avtobus zapelje nekoliko na desno stran cestišča, da se rešilec lažje prebije mimo. Na križišču avtobus zaniha gor in dol. »To so zračne blazine, ki delujejo samodejno. V starejših avtobusih jih ni,« pove Sebastijan. Potem pa doda: »Še dobro, da so v novejših, ker je cesta, ki pelje v Medvode, na nekaterih mestih slaba in zračne blazine nekoliko ublažijo tresenje. V starih imaš občutek, da bo vse odpadlo.«
Na postaji pred LPP-jevim centrom na avtobus teče fant, obložen s torbama, vstopi in vpraša, ali vozi do obvoznice. »Čez,« odgovori Sebastijan. Že drugič pritisne na gumb za zapiranje vrat, ki se še kar odpirajo in počasi spelje. »Na novih avtobusih so senzorji, ki zaznavajo, če kakšen potnik še stoji med vrati. Tudi, če bi hotel speljati in bi plin tiščal do konca, se avtobus ne bi premaknil,« razloži Sebastijan. Pred obvoznico se promet popolnoma ustavi. Voznik vzame blok, v katerem so potni nalogi, in jih začne izpolnjevati. Na semaforju se prižge zelena luč, 15-ka se počasi začne premikati na vozni pas, nato pa spet obtiči v prometnem zamašku. Zunaj avtobusa hupajo vozniki, ki bi radi čim hitreje prišli domov, Sebastijan pa se mirno nasloni na volan, prekriža dlani v pest in mirno čaka. Pravi, da ga situacije v prometu ne živcirajo, bolj motijo potnike: »To je moja služba. Potniki so bili prej osem ur v službi in bi bili radi čimprej doma.« Avtobus se v slabih desetih minutah premakne le za nekaj metrov. Fant, ki je na avtobus vstopil na eni izmed prejšnjih postaj pristopi k vozniku s prošnjo: »A me lahko tukaj ven spustite, ker se mi na tekmo mudi?« Sebastijan ga zavrne: »Ne bo šlo. Ne smem izven postajališča odpirat’.« Ko se avtobus prebije skozi promet preko obvoznice, se promet nekoliko razredči in 15-ka nadaljuje pot proti Medvodam. Na ravninski cesti ne pelje hitreje od 50 kilometrov na uro. »V avtobusu je tahograf in ko pripeljemo avtobus v garažo preverijo, kako hitro je kdo vozil. Če kdo prekorači hitrost, dobi modro kuverto,« pove voznik. »Te sicer niso kazni, imajo pa psihološki učinek.«
V Medvodah si Sebastijan privošči nekoliko daljši počitek. Vstane iz kabine, tako da lahko vidiš košarico, v kateri je krpa, s katero vozniki brišejo volan. Kabino naj bi vozniki čistili sami. »Rad imam red in včasih je v kabini tako umazano, da razmišljam, ali bi se sploh usedel,« kolege pokara Sebastijan. V voznikovi kabini je več naprav, ki jih mora voznik obvladati. Poleg tahografa in zvočnega napovedovalca postaj je tu še telefonu podobna naprava TalkTrack, ki deluje po načelu GPS-a, tako da lahko v centru nadzirajo gibanje avtobusa. Desno od voznikove kabine so nalepke, ki opozarjajo na prepoved telefoniranja, kajenja, na vratih kabine je zabojček za denar in žetone, poleg pa še gasilni aparat. Na vetrobranskem steklu visita plišast medvedek z Božičkovo kapo in obesek Rdečega križa Slovenije. Na levi strani je še majhen ekran, ki prikazuje sliko s kamer, ki so nameščene v novejših avtobusih
LPP prevozi več kot 90 milijonov potnikov letno. Niso vsi tako mirni, kot so bili ti na 15-ki. Sebastijan pove, da zelo slabe izkušnje pri delu še ni imel, je pa res, da so na nekaterih progah ob petkih in sobotah ponoči prisotni tudi varnostniki. »Pred časom so očeta pretepli na ‘enki’ pred Mercatorjevim centrom. Ob šestih popoldne! Noben izmed potnikov mu ni upal pomagati, da ne bi bili še sami tepeni. Potem je prišla policija in razgnala huligane. Kasneje so na drugem avtobusu razbili tri šipe,« o slabih straneh službe odkrito spregovori Sebastijan in s tem pojasni, zakaj so na novejših avtobusih nameščene kamere.
Vir fotografije: http://www.student-info.net/
  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Ljubljana. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Arhiv

Zadnji komentarji

Twitter