Wanna be Journalist

11. januar 2010, MGL; Pomladno prebujenje (Spring Awakening); režija: Sebastijan Horvat; igrajo: Iva Kranjc, Klemen Slakonja, Jurij Drevenšek, Viktorija Bencik, Ana Dolinar, Nika Rozman, Laura Zafred, Matej Puc, Jaka Lah, Gregor Gruden, Domen Valič, Boris Ostan in Judita Zidar.

Mestno gledališče ljubljansko je občinstvu tudi v tej sezoni ponudilo mjuzikel. Pomladno prebujenje, četrti mjuzikel na ljubljanskem odru, je nastal po predlogi »otroške tragedije« Franka Wedekinda iz leta 1891. Mjuzikel so prvič izvedli v ZDA leta 2006, kjer je kmalu postal uspešnica na Broadwayju, navdušil pa je tudi strokovnjake. Leta 2007 je bil Spring Awakening - kakršno je izvirno ime mjuzikla - nominiran za enajst Tonyjev, prejel jih je osem, med drugim tudi za najboljši mjuzikel. Prve tri glasbene uspešnice v MGL-ju so nastale pod taktirko češkega režiserja Stanislava Moše, tokrat pa se je z mjuziklom spoprijel Sebastijan Horvat, ki je že leta 1994 Pomladno prebujenje predstavil v dramski obliki. Za glasbeno vodstvo je poskrbel Drago Ivanuša.

www.mgl.si

Tokratni mjuzikel je povsem drugačen od lanskoletne uspešnice Sugar – Nekateri so za vroče. Če je Sugar poskrbel za praktično neprestan smeh, je tematika Pomladnega prebujenja vse prej kot običajna za mjuzikle. V središču dogajanja so mladostniki Wendla (Iva Kranjc), Moritz (Jurij Drevenšek) in Melchior (Klemen Slakonja), ki se ob koncu 19. stoletja skupaj s svojimi vrstniki spopadajo z vprašanji odraščanja, spolnosti ipd., pomoči in odgovorov pa ne morejo najti pri svojih zelo konzervativnih starših (še najbolj liberalna je Melchiorjeva mama). Nakopičena vprašanja in tegobe jih vodijo v pogubo, saj se morajo med drugim soočiti s samomorom in splavom, ki sta zelo kompleksna problema, njuno težino pa nekoliko omili forma mjuzikla. Vse sicer ni tako črno, saj je precej humornih in ironičnih vložkov, ki so občinstvo spravili v smeh.

www.mgl.si

Scena je bila precej minimalistična: nekaj stolov, šolske omarice, nekoliko dvignjen oder, na katerem je bil lepo viden orkester ter televizijski zasloni in platno, na katerega je bil projeciran film, je bilo vse, kar je občinstvo lahko videlo. Minimalizem je bil kar primeren, saj je tako bolj do izraza prišel živi orkester. Na tem mestu moram omeniti eno najbolj domiselnih potez celotne predstave. Ko je Boris Ostan v vlogi učitelja pisal na imaginarno šolsko tablo (pisanje po zraku, usmerjeno proti občinstvu), so namreč glasbeniki poskrbeli za ustrezno zvočno spremljavo: škripanje krede ob dotiku s tablo. Pohvaliti pa moram tudi celotno igralsko zasedbo (tokrat je bila večinoma mlada), saj so bili njihovi pevski vložki odlični. V raznolikih vlogah pa sta se odlično znašla tudi že prej omenjeni Boris Ostan in Judita Zidar, ki sta odigrala vse odrasle vloge.

Tematika in z njo povezani precej provokativni prizori verjetno ne bodo povzročali večjih težav mlajšemu občinstvu, saj sem vsaj po odzivu v študentskem abonmaju dobila občutek, da so bili navdušeni, vendar pa je vprašanje, kako se bodo na predstavo odzvali starejši, morda bolj konzervativni obiskovalci gledališča.

Preberite še:

• Cenci v MGL-ju

• Sugar prinesel porcijo smeha v MGL

Venček Avsenikovih, Proud Mary in Djurdjevdan so le nekatere izmed pesmi, ki so jih obiskovalci koncerta Goran Bregović & Guča slišali kot uverturo za vrhunec, ko je na oder v spremstvu svoje stalne ekipe prišel legendarni Goran Bregović. Verjetno najbolj znani glasbenik nekdanje skupne države v svetu je namreč s seboj pripeljal orkestra, ki sta v zadnjih dveh letih najbolj navdušila obiskovalce Guče.

Goran Bregović

Približno dvajset minut po napovedanem začetku koncerta (ob 20. uri so namreč šele odprli vhod v dvorano Gospodarskega razstavišča) je svoj nastop začel zmagovalni orkester Dejana Lazarevića, ki se je z nazivom najboljšega okitil leta 2008. Poleg že tradicionalnih trubaških skladb je dvorano navdušil tudi z venčkom Avsenikovih najbolj znanih skladb. Dejanu Lazareviću je sledil še en Dejan – Petrović. Ta se je predstavil v nekoliko netradicionalno trubaški izvedbi, saj je v prvem delu predstavljal predvsem ameriške pesmi.

Nekaj pred pol enajsto zvečer pa je na oder stopil tudi glasbenik, ki ga je občinstvo nestrpno čakalo. V dve uri trajajočem nastopu je Goran Bregović predstavil tako pesmi z zadnjega albuma Alkohol kot tudi starejše hite (vključno z uspešnicami skupine Bijelo Dugme) in meni ljube grške pesmi. Dvorana sicer ni bila nabito polna, a to številnih, ki so vneto poplesavali ob robu dvorane ni prav pretirano motilo, saj so si lahko dali duška. To je bil vsekakor obiska vreden koncert, ki se je izkazal tudi z dolžino. Občinstvo je namreč kar štiri ure lahko uživalo in poplesavalo v živahnih ritmih.

Več fotografij na: Nina Jelenc Photography

26. oktober 2009, MGL, Cenci; režija: Diego de Brea; igrajo: Uroš Smolej, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lotos Vincenc Šparovec, Jure Henigman in Milan Štefe.

Končno! To je bila prva misel, ki me je obšla, ko mi je poštar ob koncu septembra le prinesel oktobrski spored za Mestno gledališče ljubljansko (MGL). Ker zaenkrat še uživam v študentskem abonmaju, kjer imam odlične sedeže (2. vrsta praktično na sredini), sem se sprijaznila, da prve predstave v sezoni pač ne bom gledala že v septembru, ampak v najboljšem primeru v drugi polovici oktobra. Sicer je kar težko preživeti poletje brez gledaliških predstav, a je zato začetek nove sezone toliko slajši.

V zadnjih osmih letih sem redna obiskovalka MGL-ja, zato lahko rečem, da sem videla že mnogo predstav. Nekatere so bile navdušujoče in sem jih videla tudi dva- ali večkrat (npr. Sugar - Nekateri so za vroče, Kabaret, drami 12 jeznih mož in Dom Bernarde Alba …), spet druge takšne, ki sem jih komaj preživela že prvič (npr. Mojster in Margareta). V ponedeljek pa sem si ogledala predstavo, ki je v meni pustila predvsem mešane občutke (izjemna igra na eni in težka zgodba na drugi strani).

Tragedija Cenci Percyja Bysshe Shellyja je bila letošnja prva premiera na odru ljubljanskega gledališča, prikazuje pa resnično pripoved o italijanski renesančni družini Cenci in kakšno kruto usodo je ta družina doživela. Zgodba je tako kruta in tragična, da že skoraj težko verjamem, da je kaj takega sploh možno. V uri in petnajstih minutah predstave spoznamo grofa Francesca Cencija, ki je utelešenje zla in živi le za to, da trpinči vse okoli sebe, še posebno pa svojo ženo in otroke. Eden izmed pokazateljev njegove zlobe je nazdravljanje smrti svojih sinov. Krutemu grofu se podreja tudi kardinal Camillo, ki s Cencijem raje prekupčuje z zemljišči, kot da bi mu izrekel kazen. Edina, ki zbere dovolj moči za upor je hči Beatrice, ki jo oče zlorablja in na koncu tudi posili.

foto: www.mgl.si

Predstava se mi je zdela precej težka, zato zahteva pozornega gledalca. To gotovo ni igra, ki bi si jo človek ogledal zaradi sprostitve in bega pred vsakdanjim stresom. Prav tako bi odsvetovala predstavo tistim, ki gredo v gledališče prvič ali le enkrat na nekaj let. Pa vendar … Igra prav vseh igralcev, ki so bili tokrat na odru, je bila izvrstna. V prvi vrsti je tu vedno enkratni Uroš Smolej (po besedah kolegice jo je tokrat po izgledu spominjal na enega izmed likov iz Harryja Potterja), ki je enako dober tako v tragedijah kot komedijah, čeprav ga predvsem v slednjih gledam veliko raje. Izpustiti pa ne smem niti Jane Zupančič, ki je prevzela vlogo Beatrice, dekleta, ki je bila žrtev incesta.

Pohvaliti moram tudi dobro izbrano glasbo, ki je odlično pospremila dogodke na odru ter - sicer minimalistično - scenografijo, kjer so se mi v spomin najbolj vtisnila velikanska vrata na koncu odra, ki so bila vsakič, ko so se odprla, obsijana z reflektorjem.

Če je bila igra navdušujoča, pa me je precej zmotilo razmetavanje hrane in pijače po odru, ki je bilo na trenutke prav neokusno. Prav ti prizori so bili precej moteči za velik del občinstva, saj se je prav očitno videla njihova osuplost. Nekoliko nenavaden kostum pa si je za to predstavo moral nadeti tudi Milan Štefe, ki je bil zaradi velikanskega in okornega krila precej imobilen.

Predstavo bi za dobro označila predvsem zaradi igralske ekipe, po drugi strani pa je bila resnična zgodba tako sprijena, da sem bila po koncu predstave vse prej kot prešerne volje. Še kar nekaj časa po predstavi sem se spraševala, kako igralci sploh uspejo tako dobro odigrati določene zadeve, kot na primer posilstvo, saj so tako nedoumljive. Kar pa mi je bilo na koncu najbolj všeč, so bili simpatični nasmeški igralcev, ko so se ti priklanjali občinstvu, saj so z njimi takoj popravili vtis, ki so ga ustvarili z upodabljanjem popolnoma odvratnih in dvoličnih likov.

Eden najbolj priljubljenih pevcev nekdanje skupne države Željko Samardžić je nastopil v ljubljanskih Križankah in razveselil sicer maloštevilčno občinstvo. Poleg svojih starih hitov je predstavil tudi pesmi z zadnjega albuma Kojim dobrom mila moja.

Željko Samardžić

Bošnjaški pevec, ki si je v vojni vihri zatočišče našel v Beogradu, kjer živi še danes, je v preteklosti brez težav napolnil beograjsko Areno, ob prihodu v Ljubljano pa ga je pričakal bolj kot ne hladen tuš. Tako slabega obiska koncerta ne pomnim, pa sem v svojih 23-ih letih obiskala že kar nekaj koncertov. Razlogi za tako slab obisk mi niso najbolj jasni. Vokalna kakovost in pesmi Željka Samardžića ne morejo biti sporne in razlog, zakaj ljudje ne bi prišli na njegov koncert. Bolj se nagibam k razlogom v ceni vstopnic, ki v teh časih za marsikoga predstavljajo prevelik zalogaj in evre, ki bi jih drugače namenili vstopnici, raje porabijo za nujne izdatke. Po drugi strani pa nekaj odgovornosti gotovo nosijo tudi organizatorji koncerta. Pred koncertom nisem zasledila praktično nobene novice o prihajajočem koncertu, tudi televizijskih ali radijskih oglasov nisem opazila. Nekaj plakatov in letak, ki so mi ga pred tednom dni zataknili za vetrobransko steklo pač ne morejo biti dovolj pri promociji dogodka.

Koncert se je začel s precejšno zamudo, a nekako je razumljivo, da so čakali, da se zbere čim več ljudi. Oder na dvorišču Križank je bil za moj okus malce premalo osvetljen, tudi ozvočenje ni bilo najbolj vrhunsko (na trenutke preglasna glasba, pretih vokal), a na koncu je tako ali tako najbolj pomembno, kako izvajalec poje in da se ljudje zabavajo. In ti so se – vsaj v prvih vrstah – zabavali.

Prednost tako majhnega koncerta pa je bila nedvomno domačnost koncerta. Željko Samardžić se je namreč z najbolj gorečimi oboževalkami po koncertu tudi slikal, največja »fenica« pa je dobila tudi avtogram. Sama sem na žalost ostala brez skupne fotografije (sem bila očitno premalo agresivna v svoji nameri). Željko je med celim koncertom zabaval pretežno žensko občinstvo. Ena najbolj simpatičnih potez na koncertu je bila nedvomno petje v mobilni telefon. Ena izmed deklet v prvih vrstah je namreč v živo prenašala koncert in mobilni telefon držala visoko v zrak, da bi sogovornik/ca na drugi strani slišal/a petje. V nekem trenutku je Željko Samardžić zagrabil telefon in ob velikem navdušenju začel peti neposredno v slušalko. Kaj takega je bilo verjetno možno samo na tako majhnem koncertu, kot je bil včerajšnji.

Foto utrinki s koncerta: Nina Jelenc Photography

Eden najbolj priznanih brazilskih glasbenikov tako doma kot po svetu - Gilberto Gil - je znova nastopil v Ljubljani in v nabito polnih Križankah po dveh urah koncerta (brez odmora!) navdušil staro in mlado.

Gilberto Gil

Leta 1942 v Salvadorju rojeni Gilberto Gil je prvič v Ljubljani nastopil že leta 1988, nato pa še dvakrat. Ob zadnjem obisku je združil kar dve funkciji, poleg koncerta je bil tukaj tudi na političnem obisku. Kar nekaj let je Gilberto namreč deloval kot kulturni minister pod okriljem trenutnega predsednika Lule da Silve, nato pa se je politični karieri odpovedal in znova začel nastopati. Sicer je bil politično aktiven že dolgo, zaradi prepričanj je v 60-ih letih moral Brazilijo zapustiti, tako da je odšel v London, a se kmalu znova vrnil v domovino. V teh letih je bil tudi član gibanja tropicalistov (podobno kot Caetano Veloso, ki je pred leti prav tako nastopil v Ljubljani), ki je združevalo teater, poezijo in glasbo.

Gilberto Gil

Za album Eletracustico je prejel Grammyja v kategoriji sodobna svetovna glasba, veliko pozornost pa je požel tudi album Kaya N’Gan Daya, kjer je v brazilski preobleki izvajal pesmi Boba Marleyja. V svojih pesmih Gilberto Gil združuje elemente sambe, rumbe, bossa nove, reggeaja, funka, rocka in afriške glasbe.

Gilberto Gil

Pestro mešanico je predstavil tudi tokrat, kjer je že ob prvih pesmih v navdušeno pozibavanje spravil tako slovenske kot brazilske obiskovalce koncerta. Pretežni del repertoarja so predstavljale bolj živahne pesmi, le osrednji del je bil bolj baladno naravnan. Ker sem bolj navdušena nad živahnimi ritmi, še posebej brazilskimi axé, so me tako najbolj prevzele pesmi kot so Filho de Gandhi, Vamos Fugir in Positive Vibration, a odlično oceno si ne zaslužijo le te pesmi. Zanimiva je bila tudi pesem Cambalache, ki je v prestolnico prinesla utrip argentinskega tanga.

Kaj reči ob koncu? O concerto foi maravilhoso

Tukaj si lahko preberete še potopis mojega potovanja po Braziliji.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video s koncerta (Youtube): Filhos de Gandhi

Vir: Los Angeles Times

Novica, da je umrl kralj popa Michael Jackson je po celem svetu odjeknila v petek. Priznam, človek je bil res svojevrsten fenomen, ki je izdal mnogo odličnih pesmi in zaznamoval dobršen del zadnjega dela 20. stoletja. Vendar pa se mi zdi, da mediji že pretiravajo v tekmovanju, kdo bo objavil več novic, fotografij, zanimivosti ali česarkoli drugega v povezavi s preminulim Michaelom Jacksonom. Problematičen se mi zdi predvsem senzacionalizem, ki je namenjen le dobičku medijskih hiš, gledanosti ali klikanosti, prav svežih informacij pa roko na srce poročila ne vsebujejo. Televizije običajno ne spremljam prav veliko, vendar ko jo, zelo rada vidim, kaj ponujajo ne le naši, temveč tudi tuji programi (po domače povedano rada prestavljam kanale J). Ta vikend je bila izbira nadvse ‘pestra’. Če so bili programi resnejši, so prikazovali posnetke v svojih dnevno-informativnih poročilih (kar je seveda razumljivo), tisti glasbeno usmerjeni pa so neprestano vrteli le Michaela Jacksona.

Kot že rečeno, njegova glasba mi je všeč, a ko že stotič v istem dnevu na desetih različnih programih slišiš pesem Thriller, res ne moreš več uživati. MTV in VH-1 sta Jacksonu posvetila cel vikend. Razumljivo. Bolj zanimivo je to, da so bili na obeh programih isti spoti ob praktično istem času, še posebej zabavno pa je postalo, ko so včeraj tudi na HTV vrteli Jacksona in, ja, spoti so bili spet isti in časovno le nekaj sekund pred tistimi na VH-1. Seveda so vrteli tiste najbolj znane pesmi, vendar pa jih je posnel veliko več, in ob dejstvu, da so mu namenili več kot 48 ur programa, bi brez težav zavrteli tudi ostale. Zanimivo sodelovanje je imel z brazilsko skupino Olodum, a sem ta spot videla le v petek. No ja, mogoče se mi je čez vikend izmuznil, definitivno pa sem zelo dobro obnovila pesmi kot so Thriller, Bad, You Rock My World in Billie Jean. Jutri se začne nov teden. Jackson gotovo ne bo izginil z malih zaslonov, radijskih postaj, spletnih in tiskanih medijev, morda pa bodo količine bolj razumne. Je pač tako, da se še tako dobre stvari človek enkrat naveliča.

Iztekajoči se teden bo v slovenski kajakaški zgodovini zagotovo ostal v lepem spominu, saj so tekmovalci na mirnih in divjih vodah kolajne osvajali kot za stavo.

Če začnemo pri najaktualnejših novicah nikakor ne moremo mimo uspeha slovenskih slalomistov, ki se s prve tekme svetovnega pokala v francoskem Pauju vračajo z dvema odličjema. Kljub napaki, ki so sicer žal stalnica v vožnjah Petra Kauzerja in ga tako na velikih tekmovanjih vedno znova ločujejo od tako želene kolajne, je tokrat 25-letni Hrastničan s progo opravil več kot odlično. Čeprav je zaradi dotika dobil pribitek dveh kazenskih sekund, je drugouvrščeni domačin Boris Neveu za njim vseeno zaostal dobri dve sekundi in pol. Le upamo lahko, da je današnji rezultat Petru vlil samozavest in da ga bo ta spremljala tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Španiji. S prvenstev se je olimpijec doslej vselej vračal bolj kislega obraza. Vedno je sodil v ožji krog favoritov, nato pa na najpomembnejši tekmi sezone ni zdržal psihičnega pritiska, ki ga s pričakovanji niso ustvarjali le drugi, ampak tudi sam. Včasih so mu načrte res nekoliko prekrižali tudi sodniki, a ne vedno, zato izgovarjanje na njih ne sme biti opravičilo. A kot rečeno: Peter je v tem trenutku verjetno res najboljši, a to mora vseeno pokazati na največji tekmi sezone, kjer je morda bolj kot fizična priprava pomembna psihična.

Kauzerjev uspeh je s tretjim mestom dopolnil tudi Dejan Kralj, ki si je na ta način poklonil še posebej prijetno darilo za 33. rojstni dan. Identičen čas kot Laki, kakor kličejo Kralja, je dosegel tudi dvakratni nosilec olimpijske kolajne domačin Fabien Lefevre. Zanimiv je predvsem podatek, da sta Kauzer in Kralj dosegla prvo ter tretje mesto že na tekmi svetovnega pokala pred tremi leti v Španiji - na progi, ki bo letos gostila svetovno prvenstvo.

Izjemno prijetne novice so v petek prišle tudi iz Nemčije. Dvakratna nosilka kolajne s svetovnih prvenstev in olimpijska finalistka Špela Ponomarenko je namreč v svoji paradni disciplini – na 200 metrov – v kajaku na mirnih vodah osvojila bron, s tem pa tudi najboljšo uvrstitev na prvenstvih stare celine. V nedeljo je nastopila še na edini ženski olimpijski razdalji (kakšna diskriminacija!), kjer po višjih mestih posega v zadnjih sezonah in osvojila sedmo mesto. Edini moški predstavnik Jernej Župančič Regent tokrat ni bil dovolj hiter za finale A, je pa prvenstvo končal na solidnem 12. mestu, kar je trenutno tudi verjetno njegov realni dosežek.

Le nekaj minut za novicami o Špelini kolajni je v petek pricurljala še ena. Na evropskem prvenstvu v spustu v italijanski Valtellini je Primorec Nejc Žnidarčič postal evropski prvak v svoji priljubljeni disciplini – sprintu. Uspešen teden pa sta na istem tekmovanju napovedala kajakašica Lučka Cankar, sicer kirurginja, in kanuist Jošt Zakrajšek, ki sta stopila na tretjo stopničko.

Teden je bil res ploden in le upamo lahko, da bomo v letošnjem poletju in prvi polovici septembra brali podobne ali še lepše novice s kajakaških tekmovanj.

Simply Red v Tivoliju

Simply Red na čelu z rdečelasim pevcem Mickom Hucknallom so v Ljubljani nastopili prvič po letu 2006, ko so ljubitelje njihove glasbe zabavali v Križankah, le da njihove ponovne vrnitve na slovenske odre ne bo. Po 25 letih skupnega ustvarjanja naj bi skupina namreč prihodnje leto prenehala delovati, zaščitna znamka skupine - skodrani rdečelasec Mike - pa se bo podal na samostojno pot.

Mick Hucknall

Koncert, ki je navdušil- ne povsem do zadnjega kotička napolnjeno dvorano Tivoli -, je trajal dobro uro in štirideset minut, a bolj kot kvantiteta je bila pomembna kvaliteta. In to smo dobili. Predstavili so vse svoje največje uspešnice, ki jih v 25 letih glasbenega ustvarjanja ni bilo malo, največje navdušenje pa so požele tiste res največje, kot so If you don’t know me by now, Sunrise in Stars. S pesmijo Night Nurse so prinesli delček jamajške atmosfere, zanimiva pa je bila tudi verzija pesmi Fairground v brazilski preobleki.

Fotografije : Nina Jelenc Photography

Video (na Youtube): Night Nurse

Nad Katarino Kresal sem bila, moram priznati, precej navdušena že ob njenem prevzemu stranke, saj je moralo preteči kar nekaj let, da smo tudi na slovenskem prostoru dobili žensko, ki je bila dovolj pogumna, odločena in sposobna prevzeti parlamentarno stranko. In to ne kar katere! Po več letih na oblasti je LDS začela izgubljati volivce in moč, bila skoraj na robu prepada, nato pa s prihodom Katarine Kresal znova zaživela. Nedvomno je s svežino, ki jo je prinesla v slovensko politiko privabila nove volivce, predvsem mlade. K temu je gotovo nekaj pripomogla tudi kampanja LDS, ki je bila mladostna in energična.

Še večjo pohvalo si Katarina Kresal zasluži za komuniciranje preko novih medijev. V prvi fazi s profilom Facebook, kjer je dala ljudem možnost bolj neposredne komunikacije, nato pa tudi s Twitterjem. Katarina Kresal je na socialnem omrežju Facebook celo tako priljubljena, da ne more sprejemati novih prijateljskih prošenj, saj je dosegla že maksimalno število prijateljev (okoli pet tisoč).

Pretekli teden je na okrogli mizi pri predmetu Oglaševanje in družba sodelovala Tamara Langus, ki je skrbela za spletno komuniciranje LDS-ove kampanje, zdaj pa dela za ministra Aleša Zalarja, in govorila prav o komuniciranju preko Facebooka in Twitterja. »Pri kampanji za LDS je bila ideja, da bi komunicirali (preko spleta, op. p.) tudi po volitvah. Če se kandidati s tem ne bi strinjali, bi jim to odsvetovali, saj bi najprej objavili vse, potem pa nič več. Če je pomembna komunikacija, ostanejo aktivni tudi po volitvah, drugače pa ljudje vidijo, da jim gre le za pridobivanje glasov. Tako pa se vidi resen namen kandidatov,« je povedala Langusova, ki je dodala, da je sporočila res pisala Katarina Kresal in tudi osebno odgovarjala na vprašanja, če pa je šlo za kakšna krajša in bolj splošna sporočila, jih je sicer napisala tudi PR-ovka, a vse ob vednosti Katarine Kresal.

A da se vrnem k predavanju. Občutek imam, da je Kresalova rojena govornica, saj je bilo njeno predavanje zanimivo, multimedijsko podprto (predvajala je glasbo, kazala video in fotografije), pa tudi sam način podajanja snovi je bil zanimiv. Če bi se nekateri drugi profesorji, ki si s predavanji služijo kruh, zgledovali po njej, bi bilo zadovoljnih kar nekaj študentov. V dobri uri nam je predstavila svojo poklicno pot, od začetkov v odvetniški pisarni Mira Senice, prevzema Liberalne demokracije Slovenije, pa do nastopa ministrske funkcije. Vse je povezala z načini in tehnikami vodenja, ki so bistveni za doseganje zastavljenih ciljev. Kot je ministrica za notranje zadeve večkrat poudarjala, pri svojem delu ne smemo iskati bližnjic, pomembno pa je tudi, da imamo okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Kot je rekla, ni vedno najboljše, da imamo v svoji ekipi tiste z najboljšimi življenjepisi in referencami, ampak tiste, ki se dobro vključijo v ekipo in s kreativnim pristopom omogočijo napredek. Povedala je še, da želi imeti okoli sebe ljudi, ki ji bodo znali argumentirano nasprotovati in ne le prikimavati vsaki njeni ideji, saj ta ni nujno vedno najboljša.

Dobila sem občutek, da ima Katarina Kresal res izdelane cilje in vizijo, ki ji očitno sledi že od študijskih let naprej, hkrati pa je njena prednost v primerjavi z drugimi, da svoje trditve podpira z argumenti, ki niso trhli. To se je pokazalo že ob govoru v državnem zboru, ko je SDS vložil interpelacijo zoper njo, njen zagovor pa bi bil skoraj vreden objave v učbenikih, saj mu je bilo pravo zadovoljstvo prisluhniti. Kresalova po mojem mnenju predstavlja pravi navdih ženskam, ki so bile v politiki, pa tudi javni sferi prej bolj zapostavljene, zdaj pa lahko vidijo, da tudi ženske zmorejo dobro opravljati funkcije, za katere je prej veljalo, da so bolj moške. A kot je povedala gostujoča predavateljica, je za ženske precej težko. Spomnila je na številne kritike in žalitve, ki jih je bila deležna na začetku politične kariere, zato pravi, da morajo imeti ženske precej debelo kožo. Vendar pa ni pozabila poudariti, da so ženske enako sposobne kot moški, nekje celo bolj, drugje malo manj. Pohvalo pa je izrekla tudi Borutu Pahorju, saj je zaupanje izkazal petim ženskam, kar je največ v slovenski vladi do sedaj. Katarina Kresal je ob predavanju izžarevala pravo karizmo in samozavest, hkrati pa se s študenti tudi šalila in nasmejala.

Festival Druga godba, Križanke, 21. maj 2009, ob 21h

V okviru festivala Druga godba je slovensko prestolnico že tretjič obiskal alžirski kralj rai glasbe Khaled, ki je znova navdušil polne Križanke. V slabih dveh urah nastopa je predstavil tako stare hite kot skladbe z novega albuma Liberté.

49-letni glasbenik, ki se je rodil v alžirskemu pristaniškemu mestu Oranu (Wahran, kot se mesto imenuje v arabščini) se je z glasbo začel ukvarjati že v 70-ih letih in kmalu navdušil glasbene strokovnjake. Cheb Khaled (Mladi mož Khaled) je kmalu postal najbolj znan alžirski izvajalec rai glasbe in si prislužil naslov kralja tovrstne glasbe.

V karieri je izdal deset studijskih albumov, zadnji Liberté pa šteje le dobra dva meseca. Mednarodni uspeh je dosegel potem, ko je ostal le Khaled (brez Cheb) in izdal pesem Didi. Ta ni bila zelo priljubljena le v arabskem svetu in v Franciji, kamor se je zaradi političnih razlogov preselil leta 1986, temveč tudi v Pakistanu in Indiji. Tu so pesem Didi uporabili celo v enem izmed filmov bollywoodske produkcije. Leta 1993 je vstopil na britanski in ameriški trg, istega leta pa gostoval tudi v enem izmed najboljših pogovornih šovov v ZDA – Tonight Showu, ki ga vodi Jay Leno. Še večji uspeh pa je dosegel s skladbo Aicha, s katero se je predstavil tudi tistim, ki sicer arabske glasbe ne poslušajo.

Prav Aicha je bila vrhunec ljubljanskega koncerta, ki je sicer že ob prvih taktih na noge vzdignil praktično vse obiskovalce koncerta. Khaled se je tokrat odločil za nekoliko mirnejšo glasbo, a smo na svoj račun prišli tudi tisti, ki imamo radi njegove živahnejše ritme, kot so pesmi Ouelli El Darek (arabsko-jamajški ritmi), Abdel Kader ali pa Trigue Lycee. Na odru je glasbenika, ki je prispeval tudi pesem – Benthi - za četrti del francoskega filma Taxi, spremljalo enajst glasbenikov, ki jih je nabral iz vseh vetrov, saj so med njimi tako Alžirci, Francozi, Maročani kot Armenci, ki so bili prav tako odlični kot pevec. Ta je na Drugi godbi nastopal že leta 2000 in nato še pet let kasneje.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video s koncerta (Povezave na Youtube):

Aicha

Abdel Kader & Didi

Ouelli EL Darek

Trigue Lycee

El Harba Wine